Bolezen se razvije v zgodnjem otroštvu, oboleli dečki lahko zaostajajo v doseganju mejnikov v gibalnem razvoju ali v splošnem razvoju. Pri otroku lahko kasni nadzor nad držanjem glave, zapoznelo je sedenje, plazenje in vstajanje s tal. Otroci z DMD pogosto nikoli ne osvojijo teka ali skakanja. Bolezen napreduje hitro in otrok razvije zibajočo hojo ter pozitiven Gowerjev znak – iz počepa se otrok zravna s pomočjo opiranja rok na stegna. Vzpenjanje po stopnicah postane naporno in pogosti so padci. Izguba neodvisnosti pri gibanju se pojavi med 6. in 13. letom starosti, v povprečju v starosti 9,5 let pri bolnikih, ki se ne zdravijo s kortikosteroidi. Tekom razvoja bolezni imajo bolniki tudi psevdohipertrofijo meč (povečan obseg meč) zaradi povečanja veziva in maščevja. V kasnejših fazah bolezni se zmanjša obseg okončin zaradi propada mišic, upade mišična moč ter kitni refleksi. Pri bolnikih ne pride do prizadetosti obraznih mišic in senzoričnega sistema. Ko otrok izgubi neodvisnost pri gibanju in hoji, se hitro razvijajo kontrakture (zakrčenost) sklepov in skoliotična deformacija hrbtenice. Kardiomiopatija in respiratorna odpoved sta najpogostejša vzroka smrti v zgodnji odrasli dobi.